Alpinisti, čarovnice, prekleti lovci in celo Noetova barka: zgodovina in legende najbolj skrivnostnega skalnega stolpa v Bellunskih Dolomitih.
Iz Belluna jo vidiš tam zgoraj, vitko in negibno, naslonjeno na nebo.
Ko sončni zahod zažge Schiaro, Gusela del Vescovà še nekaj trenutkov žari kot sveča. Nato svetloba ugasne, stene spet posivijo in stolp se kakor spremeni v stražarja sveta, v katerega ljudje nimajo vstopa.
Skala je, seveda. A kdor živi ob njenem vznožju, ve, da ni samo skala.
Gusela že stoletja opazuje Belluno. Videla je mimo hoditi vojske in romarje, drvarje, lovce in tihotapce. Poznala je ljudi, ki so jo gledali s strahom, in druge, ki so se odločili, da jo izzovejo. Okoli sebe je zbrala zgodbe, tako neverjetne, da se zdijo resnične, in resnične dogodke, ki so sčasoma vse bolj podobni legendam.
Dan, ko so trije možje dosegli vrh
Datum, ki se je zapisal v zgodovino alpinizma, je 14. september 1913; nekateri viri navajajo 16.
Tistega dne so se Milančan Arturo Andreoletti, gorski vodnik iz doline Fassa Francesco Jori in vojak alpinskih enot Giuseppe Pasquali povzpeli na vrh Gusele.
Iz mesta je videti stolp skoraj nedosegljiv: kamnita igla, zapičena v rob mogočne južne stene Schiare. Na to spominja tudi ime: v bellunskem govoru gusela namreč pomeni prav igla.
Samo plezanje meri le nekaj deset metrov. Toda do vznožja stolpa vodi dolg in naporen dostop, ki zahteva zanesljiv korak in alpinistične izkušnje. Naokrog ni ničesar pomirjujočega: samo skala, nebo in praznina, ki lahko pogoltne vsak zvok.
Predstavljamo si lahko tri može na vrhu, tistega daljnega septembra 1913. Pod njimi se je Belluno moral zdeti drobcen. Hiše, zvoniki in ceste so bili videti, kot da pripadajo nekemu oddaljenemu svetu. Morda ni nihče ničesar rekel. Na nekaterih krajih so besede odveč, skoraj neprimerne.
Gora pa je bila videti, kot da jih je čakala.
Prva ženska na Guseli
Nekaj let pozneje je še eno pregrado podrla ženska.
Ime ji je bilo Maria Breviglieri, hči bellunskega fotografa Pompea Breviglierija. Pričevanja postavljajo njen vzpon nekam v sredino dvajsetih let; nekatere rekonstrukcije navajajo leto 1928. Vsekakor je bila prva znana ženska, ki je dosegla vrh Gusele.
V času, ko so na žensko alpinistiko še gledali s presenečenjem, pogosto pa tudi z odkritim nezaupanjem, je imel ta vzpon pomen, ki je daleč presegal osvojitev vrha. Maria je prišla tja, kamor se po mnenju mnogih ženska sploh ne bi smela poskušati povzpeti.
In Gusela, ki ne pozna človeških konvencij, jo je sprejela enako kot druge: z vetrom, tišino in prepadom.
Fotografija iz leta 1927 pa prikazuje Genia Pola iz Belluna na vrhu. Mož je tam zgoraj, razpet med zemljo in nebom, pod njim pa se odpira neizmerna pokrajina. Ne zdi se, da je osvojil goro. Prej se zdi, da mu je gora za nekaj minut dovolila ostati.
Ko je Noetova barka pristala v Dolomitih
Že dolgo pred alpinisti so se do Gusele povzpele legende.
V drugi polovici 19. stoletja je nekatere od njih zbrala beneška raziskovalka Angela Nardo Cibele, pozorna opazovalka ljudskih izročil in pripovedi.
Prebivalci dolin so vedeli, da je v davnih časih morje prekrivalo tudi te gore. Niso poznali besed sodobne geologije, videli pa so školjke in morske sledi, ujete v kamen. In tako se je rodila precej bolj očarljiva razlaga.
Pripovedovali so, da je po vesoljnem potopu Noe privezal svojo barko na Guselo del Vescovà in velikanski stolp uporabil kot orjaški privezni steber.
Nekateri so celo trdili, da je bil prav Noe praoče prebivalcev Belluna. Dokaz? Očak je, kot mnogi možje iz teh dolin, rad pil vino.
Vsi pa se niso strinjali glede kraja pristanka. Po drugih različicah naj bi se barka ustavila na Talveni ali na Monte Servi. Očitno se tudi legende, prav tako kot ljudje, niso mogle zlahka zediniti.
Toda Gusela je imela na svoji strani odločilno podrobnost: od daleč, ko se v dolinah zgosti megla, je res lahko bila videti kot zadnji košček kopnega, ki štrli iz neskončnega oceana.
Grm koprive na vrhu
Druga zgodba je zatrjevala, da na vrhu Gusele raste ogromen buscàt, grm koprive, velike kot drevesa.
Nihče ni pojasnil, kako so te rastline lahko preživele tam zgoraj, izpostavljene vetru, mrazu in strelam. Toda v legendah se stvari ne zgodijo zato, ker so mogoče: zgodijo se zato, ker skrivajo pomen.
Te koprive so veljale za simbol nerodovitnosti, za sovražno navzočnost na vrhu gore, ki je bila videti, kot da odganja življenje. Morda je bilo to svarilo. Morda je pomenilo, da nekateri kraji ne pripadajo ljudem in da mora biti tisti, ki jih vztrajno hoče doseči, pripravljen plačati ceno.
Čarovnice in obsojeni lovci
Ko se je znočilo, je vrh Gusele postal še nevarnejši.
Pravili so, da se tam zgoraj zbirajo čarovnice in obhajajo svoje sabate. Prihajale so s temo in začele divje plese, ob spremljavi vetra, ki je tulil med stenami Schiare.
Z njimi so plesale duše lovcev, obsojenih na pekel. To so bili možje, ki so raje lovili divjad, kot da bi spoštovali praznično zapoved. Zaradi tega greha so morali za vedno taviti po gorah, čarovnice pa so jih vlekle v ples, ki se ne bo nikoli končal.
Morda je kdo v kakšni noči res slišal zvoke, ki so prihajali s Schiare. Veter, ko piha skozi soteske in žlebove, zna posnemati veliko glasov. Lahko se sliši kot tožba, klic ali oddaljen smeh.
Ljudje so se po hišah stiskali k ognju. In nihče ni šel ven pogledat.
Štirje pari volov na konici igle
Najbolj presenetljiva legenda zadeva velikost vrha.
Danes vemo, da je prostora na vrhu malo. Pa vendar so nekateri pripovedovali, da je tako prostoren, da bi se lahko na njem voz, ki ga vlečejo štirje pari volov, obračal v krogu. Osem volov, voz in morda še voznik, vsi na konici Gusele.
To je nemogoča podoba. Prav zato jo je težko pozabiti.
Ljudske legende stvari povečujejo in popačijo, a le redko brez razloga. Morda tisti neizmerni prostor ni pripadal resnični gori, temveč gori, kakršno so si predstavljali tisti, ki so jo opazovali z dna doline.
Od daleč je Gusela videti majhna. V domišljiji prebivalcev Belluna pa je bila vedno neizmerna.
Gora, ki nas še vedno gleda
Od vzpona Andreolettija, Jorija in Pasqualija je minilo več kot sto let. Alpinisti imajo danes boljšo opremo, podrobne opise smeri in vremenske napovedi. Razdalje so izmerjene, stene fotografirane in vsak prehod je mogoče opisati.
Pa vendar nekaj Gusele še vedno uhaja. Morda zato, ker ni le vrh, ki ga je treba doseči. Je znamenje, vrezano v pokrajino, točka, kjer se dokumentirana zgodovina sreča z ljudskim spominom in kjer ni vedno mogoče razbrati, kje se eno konča in začne drugo.
Ob jasnih dneh se ostro riše nad Bellunom. Ko pa pridejo oblaki, izgine. Ostane skrita ure, včasih dneve. Nato veter nenadoma odpre špranjo in kamnita igla se spet prikaže na istem mestu, negibna, kot da ne bi nikoli odšla.
Morda grm koprive, ples čarovnic in voz z osmimi voli niso nikoli obstajali. Morda Noe nikoli ni privezal svoje barke na Guselo.
A poskusite jo opazovati ob sončnem zahodu, ko Schiara potemni in se v dolini prižgejo prve luči. Poskusite jo dolgo gledati.
V nekem trenutku boste morda začutili, da goro ne opazujete več vi.
Gora je tista, ki opazuje vas.
Viri: Angela Nardo Cibele, zbirke bellunskega ljudskega izročila (druga polovica 19. stoletja); Ezio Etrari, rekonstrukcija prvega vzpona za Notiziario CAI Verona (januar 2014); lokalna pričevanja o prvem ženskem vzponu.
