Belluno, glavno mesto pokrajine, leži na rtu nad reko Piavo, ki ga skupaj s svojim pritokom, potokom Ardo, deli na tri dele: na severozahodu so zaselki Mussoi, Mier, Sois, Bes in Salce, na severovzhodu Cavarzano s četrtmi Baldenich, Nogarè, Cusighe in Fiammoi, na jugu, na levem bregu Piave, pa manjša naselja Castion, Visome, Faverga, Caleipo in okoliška območja.
Čudovita sončna lega in majhne razsežnosti mesteca ga delajo za idealen cilj kratkega izleta, ki ga zlahka in hitro opraviš peš: za ogled središča Belluna in njegovih najznačilnejših krajev potrebuješ približno dve uri.
Čeprav nima številnih in razvpitih znamenitosti, mestece izžareva izjemno vzdušje in si zasluži obisk.
Ogled Belluna začnimo na Piazza dei Martiri, čudoviti dnevni sobi Bellunčanov, starem in ljubem “campedèlu” z renesančnim značajem in znamenitim “listònom”, torej sprehodom pod arkadami ob severni strani trga, med zgodovinskimi kavarnami in mestnim parkom z vodnjakom.
Glavna ulica starega mestnega jedra Belluna, via Mezzaterra, je na severu in jugu zaprta z dvema starima portaloma, ki nosita imeni Porta Dojona in Porta Rugo. Med njima se razteza srce renesančnega mesta in očarljiva Piazza delle Erbe. S slavnimi arkadami na vseh štirih straneh je znana tudi kot tržni trg in je najstarejše jedro mesta, ki sega v rimsko dobo. V sredini stoji vodnjak, najstarejši med številnimi v mestu, posvečen svetemu Lukanu.
Med renesančnimi palačami na Piazza delle Erbe, ki so vse skupaj čudovite, izstopa tista, v kateri je nekoč deloval Monte di Pietà. Poleg nje, natančneje pod obokom, je vhod v majhno cerkev Chiesa del Monte, posvečeno Blaženi Devici Mariji Zdravja. Okvir okoli podobe Device je delo Andree Brustolona (Belluno, 20. julija 1662 – Belluno, 25. oktobra 1732), domačega umetnika, ki je izdelal tudi prestol predsednika republike.
Skozi arkadne uličice in trge, kjer se beneški slog izmenjuje z renesančnim, zlahka prideš na Piazza Duomo s stolnico Marijinega vnebovzetja. Na nasprotni strani trga stojita veličastna palača Palazzo dei Rettori (sedež prefekture) in stari mestni stolp.
Stolnica Marijinega vnebovzetja izvira iz 16. stoletja in hrani dela pomembnih umetnikov, kot sta Schiavone in Sebastiano Ricci.
Skratka, glavno mesto Dolomitov si zasluži obisk, tako zaradi zgodovine, ki jo hrani, kot zaradi neokrnjene pokrajine, v kateri leži.