Stolna bazilika v Bellunu
Belluneška stolnica je zgodovinsko in versko središče mesta, saj jo obdajajo pomembne stavbe, ki zamejujejo trg, na katerem stoji. Obkrožajo jo namreč nekdanja sodna palača, mestna hiša, Palazzo dei Rettori (prefektura), avditorij, krstilnica in palača Piloni, sedež pokrajinske uprave.
Zgrajena je bila v starem mestnem jedru; prvi podatek o njej sega v leto 547, ko jo je škof Feliks – v znamenje zaobljubljene hvaležnosti – posvetil svetemu Martinu, škofu iz Toursa. Od prvotne zgodnjesrednjeveške cerkve je ostalo nekaj kamnitih drobcev z okrasnimi motivi pletenice (9.–10. stoletje), ki so bili že uporabljeni kot gradbeni material in so jih našli med obnovo po potresu leta 1936.
Leta 1030 je bogoslužni prostor s korom, obrnjenim proti vzhodu, in glavnim vhodom na zahodu gledal na “veliki trg”, blizu nedavno zgrajene krstilnice svetega Janeza Krstnika in pokopališča, ki so ga v 16. stoletju ukinili, da bi poudarili “lepoto velikega templja” (G. Piloni, 1607).
Leta 1191 je izpričan obstoj zvonika, v katerega celici so bili nameščeni zvonovi; ti niso zvonili samo za odmerjanje dnevnih ur, ampak tudi za opozarjanje ljudstva v posebej resnih trenutkih. Ladja je bila zagotovo precej prostorna, saj je bila opremljena s številnimi oltarji, o katerih imamo natančne zgodovinske vire.
V prva leta 15. stoletja sodijo pomembna prenovitvena dela, ki so postala nujna zaradi vse očitnejših znakov starosti in propadanja, deloma zaradi zanemarjenosti, ki je izhajala iz tega, da škofje niso stalno prebivali v mestu. Dela so bila uspešna, saj jo je 14. aprila 1426 škof Enrico Scarampi, škofijski ordinarij, slovesno posvetil. Med letoma 1449 in 1461 se je prenova nadaljevala z novo vnemo tudi zaradi dejavnega sodelovanja vernikov, duhovščine, bratovščin in javnih ustanov; med letoma 1465 in 1466 so celo prezidali apsido in jo razširili.
Leta 1471 je to dejavnost, sad skupnega prizadevanja tedanje škofijske skupnosti, ustavil nenaden in uničujoč požar, ki je izničil vse doseženo.
Ob takem opustošenju sta škofa Mosè Buffarello in za njim Pietro Barozzi s skromnimi sredstvi poskušala cerkev znova usposobiti, a očitno z nezadovoljivimi rezultati.
Tako je 26. avgusta 1490 škof Bernardo de Rossi, opirajoč se na mnenje strokovnjakov in na denarno podporo plemiškega mestnega sveta, načrtoval, da bo “stolno cerkev na novo pozidal po dolžini proti jugu”. Nova stavba (tretja po vrsti) naj bi bila novost, saj kor ne bi bil več na vzhodu, ampak na zahodu; zato je bil glavni vhod povsem prestavljen, kar je dalo večji poudarek in pomen stavbi, ki je vernikom odprla vrata na trg.
Gradbišče se je začelo z navdušenjem, a bilo je veliko zastojev zaradi ponavljajočega se pomanjkanja denarja, dokler ni škof Bartolomeo Trevisan (1505) dobil papeževega dovoljenja za zbiranje miloščine v ta namen.
Čeprav so izhajali iz namena, da bi ohranili čim več tistega, kar je od prejšnjih struktur ostalo v dobrem stanju, je gradnja tekla po novem načrtu slavnega umetnika Tullia Lombarda, ki je bil leta 1517 plačan za izdelavo “modula [modela] stolne cerkve”. Za stalni nadzor nad deli je na kraju ostal njegov zaupanja vreden strokovnjak, neki “Francesco Tartarelo inzegnier”.
3. marca 1557 so položili temeljni kamen novega kora, torej današnjega, po daljšem obdobju utrjevanja pobočja pod njim in sosednjih zemljišč. Veliko prizadevanje pa ni jamčilo, da bo mogoče vedno napredovati z želeno naglico, saj so dela ovirala ponavljajoča se finančna pomanjkanja, zaradi katerih je škof Giovanni Battista Valier zaprosil belluneški plemiški svet za znatno pomoč in jo tudi dobil.
Po zaslugi radodarnosti vernikov in zaslužnega škofa Luigija Lollina je bila leta 1626 dokončana zgradba glavnega pročelja, pri čemer so ohranili obe gotski okni in zgornji okulus s poslikanim steklom ter znova odprli stranska okna. Končni rezultat je poudaril strogo linearnost prefinjene renesančne simetrije notranjščine, nedvomno estetsko močne, in ubrano razčlenil prostornine in prostore, prežete z blago umirjenostjo, kar je očitno še danes.
Neutruden in pogumen nosilec obsežnih novosti je bil nato škof Gaetano Zuanelli, ki je že ob začetku svoje pastirske službe (1731) odredil zaprtje neenotnih gotskih oken v ladjah in jih nadomestil z današnjimi svetlimi pravokotnimi odprtinami; nato je dal odstraniti vse stare oltarje (deloma iz strohnelega lesa in raznolikih, neubranih oblik) in jih zamenjal z marmornimi slovesne okrasne zasnove. Z vso svojo iznajdljivostjo in ob uspešnem zbiranju nujnih sredstev je leta 1732 začel obnovo zvonika po načrtu slavnega arhitekta Filippa Juvarre, ki v zasnovi spominja na znani vzor torinske stolnice. Elegantni stolp je bil dokončan leta 1743, ko so na vrh stolpiča postavili vitkega angela.
Leta 1873 je tempelj hudo prizadel potres: kupola se je zrušila in v propad potegnila kor ter kripto pod njim, kjer je bila Avoscanova skrinja, stoletja preurejena v shrambo svetih relikvij. Obnova in splošna prenova – ki sta ju spodbudila celotna mestna skupnost in župnije – sta se kmalu začeli pod strokovnim vodstvom arhitekta Giuseppeja Segusinija, tako da je bila stolnica 10. decembra 1878 slovesno posvečena.
Med letoma 1903 in 1904 je cerkvena uprava razpisala natečaj za dokončanje glavnega pročelja, a po mnenju posebne komisije noben od načrtov ni ustrezal slogu stavbe; zato je vse ostalo tako, kot vidimo danes.
Bogoslužni prostor je papež Janez Pavel II. 18. junija 1980 povzdignil v manjšo baziliko.
V čast rojaku Janezu Pavlu I. so 12. junija 1983 odprli troje bronastih vrat, delo Rimljana Angela Canevarija.
