Mestni muzej v Bellunu

Sedeži muzejev

Palača Kolegija pravnikov (1876–2016)

Palačo Kolegija pravnikov je leta 1664 postavil prav Kolegij pravnikov, ustanova, ki so jo sestavljali diplomirani pravniki, kar so želeli opravljati odvetniški poklic za javne ustanove ali samostojno.
Čeprav jo je poškodoval potres junija 1873 in je bila komaj obnovljena, jo je mestni svet izbral za sedež muzeja, ki je bil nato od leta 1876 odprt za javnost.
Od 26. januarja 2017 so tu na ogled samo arheološke zbirke mesta.

Palazzo Fulcis (od 2017)

Palazzo Fulcis (poimenovan po najstarejših lastnikih) je stavba, ki jo je leta 1776 zasnoval arhitekt Valentino Alpago-Novello in v enotno celoto združil tri različne hiše, obrnjene na trg Vittorio Emanuele (tedaj trg Piazza della Legna).
Palačo, ki jo je občina kupila v osemdesetih letih, so med letoma 2012 in 2016 obnovili in konservatorsko sanirali, da je postala nov sedež mestnega muzeja, saj so bili prostori v palači Palazzo dei Giuristi neprimerni za celovito predstavitev umetnostne dediščine.
Novi sedež so odprli 26. januarja 2017.

Zgodovina

Nastanek muzeja

2. julija 1872 je belluneški zdravnik Antonio Giampiccoli mestu Belluno podaril svojo slikarsko zbirko; prav s to donacijo je nastal mestni muzej, ki je postala izhodišče in ustanovno jedro celotne muzejske zbirke. Pozneje so se ji pridružile zbirke bronastih kipcev, plaket, medalj, rokopisov in knjig krajevnega pomena grofa Floria Miarija, ki jih je muzeju podaril sin Carlo, ter znanstveno gradivo, ki je bilo že shranjeno v pokrajinskem naravoslovnem in industrijskem kabinetu. Ta ustanova je nastala leta 1837 kot hramba vzorcev in primerkov naravnih in industrijskih proizvodov pokrajine, ustanovljena pa je bila na pobudo, ki jo je občinski kongregaciji naslovil nadvojvoda in podkralj Rainer.

Muzejsko zbirko so razširile donacije znanstvenega gradiva Tommasa Antonia Catulla, pa tudi Angela Doglionija, Alessandra Francesca Sandija in mnogih drugih.

Osvaldo Monti, rojen v Comelicu leta 1819, je bil pomembna osebnost belluneškega prostora: poleg številnih vlog v mestnem življenju je bil tudi kulturnik s številnimi prijateljstvi med slikarji in umetniki svojega časa ter prvi kustos muzeja. Med letoma 1876 in 1898, ko je bil imenovan za pokrajinskega inšpektorja za spomenike in izkopavanja, je muzejski zbirki dodal registre sklepov stare skupnosti cividàl v Bellunu.

Zbirke

Zgodovinsko-umetnostne zbirke

Zgodovinsko-umetnostne zbirke so v palači Palazzo Fulcis v starem mestnem jedru.

Slikarska zbirka

Slikarska zbirka hrani pomembno zbirko slik in fresk belluneških umetnikov ali umetnikov, ki so bili poklicani na delo na Belluneško, od 15. do 20. stoletja. Omeniti velja Svetega Antona Puščavnika med štirimi svetniki Simoneja da Cusighe, Madono z otrokom med nadangelom Mihaelom in svetim Gotardom Mattea Cese, Kristusa v pieti Giovannija da Mel in dve tabli z Madono z otrokom Bartolomea Montagne.

Poleg tega so tu: Alegorija Benetk Giambattiste Pittonija, Mrtvi Kristus, ki ga podpirajo angeli Jacopa Palme Mlajšega, Kristus pred Pilatom Domenica Tintoretta, Tritoni in Nereide Federica Cervellija, Glava mladeniča Vittoreja Ghislandija, imenovanega fra Galgario, Mojzes, rešen iz vode Pietra Ricchija, Oznanjenje Gasparea Dizianija in nekaj vedut Ippolita Caffija, med njimi najbolj znani Sneg v Benetkah in Nočna slavnost pri San Pietro in Castello.

Razstavljeni so tudi drobci fresk Jacopa da Montagnana in Pomponia Amaltea, izdelanih za palačo skupnosti Belluno (svet plemičev) na glavnem trgu, današnji Piazza Duomo, porušeno leta 1838.

Slikarska zbirka ima tudi nekaj del Sebastiana Riccija; med njimi Faetonov padec, Herkul na razpotju in Herkul in Omfala sodijo v takratni cikel palače Palazzo Fulcis in so krasili kabinet, od izgubljenega cikla poslikave dvorane vile Belvedere pa je ostal drobec z glavo Samarijanke.

Kipi

Najstarejši kiparski pričevanji v muzeju sta stara lesena vrata šole Santa Maria dei Battuti iz prve polovice 15. stoletja in nekaj kamnitih spominskih plošč. Zbirko kiparskih del v muzeju je mogoče razdeliti v dve skupini. Prva je sicer manjša, a kakovostno zanimivejša in jo sestavlja majhna skupina del Andree Brustolona. Tej skupini je mogoče dodati pohištvo palače Palazzo Fulcis.

Drugo skupino sestavljajo dela, ki so bila v drugi polovici 19. stoletja simbol poveličevanja renesančne slave skupaj z meščanskim spominom. V zvezi s tem je bistveno omeniti najpomembnejše ime tega prizorišča, torej beneškega rezbarja in kiparja Valentina Panciero Besarela.

Bronaste plakete

Vsi kosi, ki so danes v mestnem muzeju, izvirajo iz zbirke grofa Floria Miarija, ki jo je leta 1872 podaril sin Carlo. Med najpomembnejšimi imeni so Moderno, Caradosso, Valerio Belli in Giovanni Bernardi.

Med različnimi primerki velja omeniti plaketo z Apolonom in Marsijem, kopijo karneola, pripisanega Dioskuridu, splošno znanega pod imenom Neronov dragulj, ki jo pripisujejo delavnici Lorenza Ghibertija.

Risbe in grafike

Večina listov, ki jih hrani muzej, je iz obdobja od 17. do 19. stoletja: med njimi so listi Agostina Ridolfija, Gasparea Dizianija, Francesca Fontebassa, Paola de’ Bittia, Giovannija De Mina ter pomemben delavniški album Andree Brustolona. Del zbirke je tudi zbirka grafik belluneških umetnikov, dejavnih v Benetkah, na primer Pietra in Francesca Monaca, Marca Sebastiana Giampiccolija, Antonia Barattija, Marca Riccija in Giambattiste Brustolona: nekatere sodijo v fond Alpago-Novello, druge pa v bogato zbirko grafik na temo del Antonia Canove.

Zbirka Zambelli-Perale

Leta 1994 je profesor Enrico Zambelli muzeju podaril svojo zbirko umetnostnih predmetov: to zbirko, sad velikega zanimanja za umetnost, sestavlja precejšnje število keramike, s čimer so mišljene tako terakote kot lončevina in porcelan. Zlasti porcelan 18. stoletja tvori zaradi edinstvenih primerkov jedro neverjetne vrednosti. V zbirki pa je mogoče najti tudi številne druge predmete, kot so preproge, tapiserije, steklo, grafike, tiski, tiskarske matrice, risbe, slike, fotografije, pohištvo in okvirji, ki jih je družina prav tako podarila mestnemu muzeju skupaj z obsežno strokovno knjižnico približno 250 zvezkov.

Zbirka Prosdocimi Bozzoli

Zbirko nakita, ki jo je okoli petdesetih let 20. stoletja zbrala Rosetta Prosdocimi Bozzoli in jo leta 1983 podarila muzeju, sestavljajo dela belluneškega zlatarstva; nekatera segajo v 18. stoletje, druga pa so povezana z modami, ki so se v drugih časih razširile v Benetkah in Padovi, a so v Bellunu doživele trajno in zelo razširjeno priljubljenost.

Zbrane vrste so zelo raznolike: od lasnic, imenovanih guselle, do tako imenovanih “bucik svetega Marka” in tremolii, bucik za pričesko, ki se končajo s srebrnimi cvetovi, pogosto v filigranu, na spiralni vzmeti. Pa še ogrlice iz korald, ušesne žličke, prstani, obeski in visulci.

Arheološka zbirka

Ta oddelek muzeja (v palači Palazzo dei Giuristi, v prihodnje pa v palači Palazzo Bembo na severnem robu starega mestnega jedra) hrani številne najdbe iz pokrajine, ki so jih odkrila arheološka izkopavanja od druge polovice 19. stoletja in ki pričajo o njeni dolgi zgodovini od srednjega paleolitika vse do zgodnjega srednjega veka. Temeljno jedro prazgodovinskega oddelka je grob lovca, najden v dolini Val Cismon pri tako imenovanem “zavetišču Villabruna”, z izjemno gomilo poslikanih kamnov, verjetno umetniškim izrazom, povezanim z najstarejšim pokopom človeštva izpred približno 14.000 let. Zaradi izkopavanj med letoma 1984 in 1987 na najdišču Campon di Monte Avena (Sovramonte) lahko muzejska dvorana, namenjena temu oddelku, razstavlja najstarejše najdene predmete. V isti dvorani so vidne tudi najdbe s prazgodovinskega najdišča Col del Buson (izkopavanja še potekajo pod vodstvom SBAV in v sodelovanju z Društvom prijateljev muzeja v Bellunu).

V arheološkem oddelku so najdbe, povezane s človeškimi naselbinami od železne dobe prek rimske do zgodnjesrednjeveške.

K temu se pridružuje skupina vulških keramik toskanskega območja, ki jo je muzeju podarila družina Margola-Orsini.

Omeniti velja tudi bogat lapidarij, ki ga zdaj hranijo v mestnem avditoriju, in sarkofag Gaja Flavija Hostilija Sertorijana (prva polovica 3. stoletja), zdaj shranjen v palači Palazzo Crepadona.

Bibliografija

• Orietta Ceiner, Osvaldo Monti e la nascita del museo civico di Belluno: 1876 e dintorni, “Archivio storico di Belluno Feltre e Cadore”, št. 342, leto LXXXI (2010), str. 23-52.
• Mauro Lucco, Catalogo del museo civico di Belluno, I Dipinti, Vicenza, Neri Pozza Editore, 1983.
• Mauro Lucco, Catalogo del museo civico di Belluno, I Disegni, Belluno, 1989.
• Bertrand Jestaz, Tiziana Franco, Catalogo del museo civico di Belluno, Le placchette e i piccoli bronzi, Le sculture, Belluno, 1997.
• Denis Ton (ur.), Musei Civici di Belluno. Palazzo Fulcis – Guida alle collezioni storico-artistiche, Verona, Scripta Edizioni, 2017.