Via Ippolito Caffi

Ulica je poimenovana po Ippolitu Caffiju (Belluno, 16. oktober 1809 – Vis, 20. julij 1866), italijanskem slikarju.

IPPOLITO CAFFI

Rodil se je Giacomu in Marii Castellani, študiral pa je v Bellunu, nato v Padovi pri bratrancu slikarju Pietru Paolettiju, ki je delal skupaj z drugim belluneškim slikarjem neoklasicističnega okusa Giovannijem De Minom, in nazadnje na akademiji v Benetkah, kjer je lahko spoznal beneške vedutiste 18. stoletja. Zgled tega obdobja je njegov Rialtov most v Ca’ Pesaro.

Ippolito Caffi, avtoportret, okoli 1840
Avtoportret, okoli 1840

V tem okolju resne prizadevnosti, a skromnega zamaha, je Caffi začel čutiti nelagodje: januarja 1832 se je najprej preselil v Padovo k bratrancu slikarju Pietru Paolettiju, ki je delal skupaj z drugim belluneškim slikarjem neoklasicističnega okusa Giovannijem De Minom, nato na akademijo v Benetke, kjer je lahko spoznal beneške vedutiste 18. stoletja. Nazadnje je skupaj z bratrancem Paolettijem odšel v Rim. Ob delu v njegovi delavnici je Caffi izpopolnil svojo tehniko in poglobil zvrst vedute. V začetku leta 1833 je odprl svoj atelje in se posvetil slikanju po naravi ter risbi.

Ippolito Caffi, Sneg in megla na Canal Grande
Sneg in megla na Velikem kanalu, 1840

Čeprav je stalno prebival v Rimu, se je pogosto selil v druga mesta, da bi razstavljal svoja dela. V Rimu se je tudi popeljal z balonom na vroč zrak, kar ga je tako prevzelo, da je naslikal dve skoraj romantični sliki.

Leta 1816 je Antonio Pedrocchi, sin kavarnarja bergamskega rodu, z namenom, da bi svojo kavarno povečal in iz nje naredil “najlepšo na svetu”, kupil skupino hišic, ki so stale severno od njegove posesti.
Za načrt je bil zadolžen veliki beneški arhitekt Giuseppe Jappelli (ki je po slogu in pravilih tistega časa zasnoval in izvedel tudi lepo vilo Villa Manzoni v kraju Patt di Sedico); leta 1826 je začel dela, med katerimi so prišli na dan pomembni arhitekturni fragmenti iz rimske dobe, ki jih danes hranijo v mestnih muzejih pri Eremitanih.
Jappelli je s prenosom posvetne in razsvetljenske vizije družbe v arhitekturo ustvaril svoje mojstrovino in enega od simbolov mesta.
A tu ni prostor za zgodovino kavarne Pedrocchi, temveč za pripoved o njegovi uresničeni želji, da bi imel v glavnem nadstropju dvorane, poslikane od treh znanih Bellunčanov: Ippolita Caffija, De Mina in Paolettija.
Caffiju je bila zaupana izvedba majhne (in temne) okrogle Rimske dvorane.

Leta 1841 je poslikal rimsko dvorano kavarne Pedrocchi v Padovi. Leta 1843 je odpotoval v Neapelj in od tam na Vzhod ter obiskal Atene, Turčijo, Palestino in Egipt; v Italijo se je vrnil leta 1844, poln skic in del.

Ippolito Caffi, Akvadukti v rimski kampanji, 1843
Akvadukt v rimskem podeželju, 1843

Leta 1848 je zapustil Rim in odšel v Furlanijo, kjer se je pridružil vojni proti Avstriji; ujet je pobegnil in za leto dni obstal v Benetkah. Leta 1849 se je naselil v Genovi, nato v Švici in leta 1850 v Torinu.

Po vrsti potovanj v London, kjer je razstavljal na svetovni razstavi, v Pariz in Španijo se je leta 1855 vrnil v Rim, od leta 1858 pa spet v Benetke, kjer so mu sodili zaradi “zločina javnega nasilja”.

Leta 1860 je bil tri mesece politični zapornik v zaporu San Severo zaradi pogostih obiskov Torina in Milana, ki so vzbujali sum avstrijskih oblasti. Od tam se je vrnil v Milano, nato odšel v Neapelj in se pridružil garibaldinski vojski. Po letu 1860, z združitvijo Italije, se je Caffi vrnil v Benetke in znova začel slikati.

Piazza del Popolo, kot jo je naslikal Ippolito Caffi
Piazza del Popolo (Rim), 1847

Umrl je ob potopu ladje Re d’Italia med bitko pri Visu leta 1866, sredi tretje osamosvojitvene vojne, potem ko je zapustil Benetke in odšel v Firence ter od tam v Taranto; njegov konec je v verzih ovekovečil prijatelj pesnik Sebastiano Barozzi v XXXVIII. poglavju svoje obsežne pesnitve Cronaca del popolo durante la redenzione d’Italia: “Razbite ladje tu in tam / ena tone, druga je plen ognja. / In Caffi sredi valov, sopihajoč, izmučen, / izginja in se spet in spet vrača. // In jokajoč: – O ljubljeni Ippolito, / ah, na kakšen način izpolnjuješ svojo obljubo!… / Silna ljubezen do umetnosti in velika vdanost / domovini sta te zanjo pripeljali v smrt”[1].

Vse življenje si je uspel ohranjati precej visoko življenjsko raven s prodajo svojih slik, med katerimi je nekatere ponovil zelo velikokrat, evropskim plemičem, tudi samemu avstrijskemu princu.

Caffijevo delo, čeprav navdihnjeno z zgledi beneškega 18. stoletja, je uspelo posodobiti slikarski besednjak vedut, tako z raziskovanjem novih zornih kotov, na primer v nočnih prizorih, kot z nenavadnimi temami, kakršen je polet balona.

Čeprav je bil za življenja zelo cenjen, je moral Caffi na resno obravnavo umetnostnih zgodovinarjev čakati do sredine šestdesetih let 20. stoletja. Z veliko razstavo, pripravljeno v Benetkah ob stoletnici smrti, je prišlo do ponovnega ovrednotenja njegovega slikarstva. Njegov slikarski opus je bil zelo obsežen in del njega je izgubljen.

V mestnem muzeju v Bellunu hranijo le nekaj del:

Nočna slavnost pri San Pietro di Castello (olje na platnu);
Cerkev Salute in Veliki kanal v snegu (olje na platnu);
Karavana v puščavi (olje na platnu);
Belluno in Monte Serva (olje na platnu);
Trg svetega Marka v megli (olje na platnu).

Druga platna so v zasebnih zbirkah, številna dela pa hranijo muzeji, vile in palače v mnogih italijanskih in evropskih mestih, med drugim v Vatikanu, Kobenhavnu, Rimu, Torinu, Trevisu, Trstu in Benetkah.

Povzeto po Wikipedia.it

 

Proud sponsor of this Info Point

Logotip RE/MAX