Ob našem potoku Ardo, v kraju Fisterre, malo stran od mostu čez potok, stoji kompleks kraljeve postaje za gojenje postrvi, ki ga sestavljajo sistem bazenov za vzrejo in razmnoževanje rib ter tri stavbe (pisarne, laboratoriji, akvarij z valilnicami, oskrbnikovo stanovanje).
Območje obsega približno 3700 kvadratnih metrov.
Postajo so zgradili v prvih desetletjih 20. stoletja na mestu drugih obratov na vodni pogon; bazene je napajal mlinski jarek na potoku.
Kompleks stoji v okoljsko zelo privlačnem okolju med mestom Belluno in prvimi obronki ozke doline Arda, a je od leta 1975 zapuščen in danes propada.
Ribogojnica, katere prva naselbina kot mlin in valjarna sega v začetek 19. stoletja, se je napajala z vodo kanala, ki se je začel pri današnjem pragu v Fisterre in je ob poti napajal različne obrate in vodnjake.
Felicianu Vivantiju, ravnatelju postaje za gojenje rib in županu Belluna med letoma 1902 in 1905, gre zasluga za postavitev paviljona za javne prireditve – danes zapuščenega – s “šaleto in leseno verando, da bi ustvarili … domiseln alpski shajališče …” na območju med mostom in obratom.
Ob potoku Ardo po pešpoti končno prideš do hidroelektrarne Fisterre, danes opuščene, ki je že od leta 1908 služila javni in zasebni razsvetljavi mesta ter dobavljala pogonsko moč obratom v Cavarzanu in Soisu. Stavba iz dveh delov izstopa po zidavi iz domačega kamna in po uporabi opeke tudi v okrasne namene.
Območje od Borgo Prà do Fisterre, bogato z zgodovinskimi, kulturnimi in naravnimi vrednotami, je prehodno po stezah in stranskih poteh, ki pripeljejo do vhoda v prvo sotesko nad elektrarno.
Zahodno od ribogojnice, prav ob parku Mussoi, je opazen kamniti most Ponte delle Fontane z enim samim lokom, danes v rabi kot pešpot za spust iz Vezzana v mestno središče, ki pa ima starodavne korenine. Čeprav se domneva rimski nastanek, so najstarejši dokumenti, ki potrjujejo obstoj pons fontium, iz poznega srednjega veka.
Skozi stoletja so si sledili številni vzdrževalni posegi na visečem vodovodu, saj je bil do leta 1899 – ko so zgradili vodovod v Libanu ali “delle Roncole” – edini vodovod mesta Belluno. Leta 1555 je rektor Lorenzo Bragadin spodbudil njegovo razširitev, leta 1750 je bil obnovljen in utrjen po zaslugi pretorja in prefekta Mattea Badoerja – kot beremo na plošči, vzidani ob vhodu na most – in nazadnje popravljen leta 1921 po prvi svetovni vojni.
Stavba kraljeve postaje za gojenje postrvi je v lasti dežele Benečije in je bila večkrat naprodaj, a kupca ni bilo mogoče najti; že dolgo čaka na načrt obnove, ki bi občanom vrnil kraj velikega pomena za zgodovino ter okoljsko in urbanistično vrednost.
Povzeto s spletne strani FAI in z www.dravapiave.it
Proud sponsor of this Info Point
