Alta Via št. 3

Alta Via Dolomitov št. 3 ali pot gamsov

(predlagal Mario Brovelli leta 1966)

Od Villabasse-Niederdorf do Longaroneja po gorskih stezah

Mario Brovelli je izhajal iz svojega programa dolomitskih poti, objavljenega v reviji “Lo Scarpone” 1. septembra 1966, in predlagal ta veličastni prehod, ki iz lepega alpskega središča Villabassa-Niederdorf na Pustriškem prek mogočnih in slavnih dolomitskih katedral pripelje v Longarone v dolini Piave.

Njegov dragoceni vodniček, sestavljen z neprecenljivo pomočjo Bruna Tolota in izdan leta 1976 pri založbi Edizioni Alpine Foto Ghedina Cortina, je nosil naslov “Alta Via dei Camosci” in številko 3.

V uvodu sta avtorja opozorila, da je bila Alta Via št. 3 načrtovana že dolgo prej in da so se ogledi terena začeli leta 1971 ter se končali leta 1974. Navedla sta tudi, da je bilo v nekaterih območjih (Cristallo, Sorapiss, Monte Piana) mogoče uporabiti stare steze, drugod (Vallandro, Rite, Bosconero) pa je bilo nujno posredovanje alpinskih enot in običajnih prostovoljcev CAI, ki so odlično obnovili nekatere stare steze ali zarisali nove.

Tudi ta Alta Via ima, tako kot njene slavne sestre, značilnosti dolge ture, ki jo je mogoče razdeliti na več dnevnih etap. Koče, stalni bivaki in hoteli (kdor pa želi intenzivno podoživeti stara junaštva, si lahko pomaga tudi s šotorom in spalno vrečo) nudijo zavetje na počivališčih.

Osnovna trasa poteka po stezah, ki za dobrega pohodnika niso posebej zahtevne in so na izpostavljenih ali skalnatih odsekih vedno zavarovane. Nekatere etape imajo precejšnjo višinsko razliko v vzponu, druge tudi v spustu.

Tu in tam, kjer je gora ostala pri časih pionirjev in kjer nemoteno živijo le gamsi, so težave večje, večinoma psihološke narave: odročnost, precejšnje višinske razlike, surovo okolje, pomanjkanje vode, veliki molk. In megle, ki pogosto hitro padejo in zavijejo okolico v vato!

Kakor koli, tudi ta Alta Via, tako kot bolj ali manj bližnje sosede, vodi skozi resnično izjemne in edinstvene kraje, v najbolj divje srce Vzhodnih in Belluneških Dolomitov. Najbolj izkušenim – in njihovim željam – je zlasti v prvem delu na voljo nekaj alternativ klasični trasi: različice, ki so v nekaterih primerih tehnično zahtevnejše in bolj nagrajujoče, v drugih pa gre le za premik.

Ta Alta Via prečka nekatere slavne skupine Dolomitov, ki so ostale precej varne pred pisano in pogosto neurejeno množico bolj ali manj naključnih turistov. V srce teh skupin avtomobil ne pride, zato tam, z žal potrebnimi izjemami, ni množičnega vdora motilcev.

Tu se je dovolj le malo oddaljiti od dna doline, da si v miru in se znajdeš v pravi, prvinski in neokrnjeni gori. To so besede Tonija Sanmarchija (drugega “izumitelja visokih poti”), ki so trideset let pozneje še vedno aktualne. Vseeno je treba vedno ostati na označeni stezi, zlasti v skupini Bosconero, kjer se na poti Viaz de le Ponte za nekaj časa vstopi v usmerjeni naravni rezervat Val Tovanella in kjer je do narodnega parka Belluneški Dolomiti in njegovih redkih živali le lučaj (smo namreč na lovnem območju).

Oddelek za turizem pokrajinske uprave Belluno, ki mu gre zasluga za to izvedbo, si prizadeva za ovrednotenje “domačih gora” in skuša – tudi s tem delom – pohodnikom ponuditi čim bolj posodobljene informacije. Zaradi korektnosti naj omenimo, da so nekateri avtorji spremenili prvotno zaporedje trase in jo prilagodili osebnemu okusu, okusu svojih bralcev ali turističnim potrebam; tu in tam so spremenili izvirno italijansko traso in podaljšali pot na 12–14 dni s pretirano kratkimi etapami.

Res je, da bi bile to idealne, sproščujoče in prijetne počitnice, a mi smo raje ostali pri izročilu “starih časov”, torej pri približno 8 dneh, čeprav se lahko kakšna etapa zdi po dolžini nekoliko stroga. Če kdo želi, lahko pot še skrajša tako, da združi eno ali več etap, a to bi postalo tekmovanje, kar presega namene tega vodnika, ki priporoča mirno, sproščujoče in zabavno “hojo”.

Tudi v našem primeru je bilo v primerjavi z vodnikom Brovelli-Tolot, ki je izšel pred že tridesetimi leti (in izvirnika ni več mogoče dobiti), opravljenih nekaj sprememb, zlasti v prvih etapah, kjer je medtem zmanjkalo nekaj oporišč (Carbonin, Tre Croci), zaradi česar mora pohodnik danes opraviti neizogibne, a v bistvu prijetne premike z vozilom (taksi ali kaj drugega).

Na prvotni trasi so bili opravljeni tudi drugi podatki in posodobitve, čeprav manjši. V teh letih se je namreč marsikaj spremenilo, tako morfološko kot zaradi ustreznih posegov organov, pristojnih za vzdrževanje in opremljanje posameznih odsekov poti. To ni v ničemer zmanjšalo izvirnosti dela in zamisli; kvečjemu je šlo za željo, da bi ju izboljšali in še bolj oplemenitili, v spoštljivem spominu na Maria Brovellija in Bruna Tolota, ki so jima bile te gore smisel življenja.

Iz knjige ALTA VIA n. 3 – 1. PONATIS 2007

Dolomiti Turismo srl

Via R. Psaro, 21 – 32100 Belluno, tel. 0437.940084 www.infodolomiti.it

Izdaja v celoti pregledana in posodobljena; uredil Italo Zandonella Callegher

Kdaj iti in česa ne zamuditi

Alta Via št. 3 se hodi od konca junija do konca septembra in prečka nekatere najbolj spektakularne skupine Belluneških Dolomitov: stene Pelma in Civette, med najmogočnejšimi v celotnem alpskem loku, ter divji masiv Duranno-Cima Preti, ki ga naseljujejo gamsi, po katerih je pot dobila ime. Trasa izmenjuje pohodniške odseke z zahtevnejšimi prehodi, med njimi nekaj zavarovanih mest, namenjenih tistim z gorskimi izkušnjami in dobro tehnično opremo.

Za daljšo pot se Alta Via št. 3 na severu idealno poveže z Alto Vio št. 4 Grohmannovo, ki se začne nekoliko bolj vzhodno, v San Candidu. Vseh osem poti z etapami, zahtevnostjo in povezavami na posamezne strani je zbranih v pregledu Visoke poti Dolomitov.